Po 4 letih skupnega življenja sva se odločila, da bi tudi midva rada imela otroka 👨👩👧👦 . Nikoli si nisva mislila, da se bo pri nama zakompliciralo, vendar se je. Prenehala sem s kontracepcijskimi tabletami, pa so se težave že začele. Prej sem imela vedno redne cikluse, sedaj pa brez tablet nič 😢.
Po 2 letih neuspešnega truda, naju je ginekologinja napotila v ambulanto za neplodnost v Mariboru. Še vedno si nisva delala preveč skrbi, saj sva bila stara šele 26 let, ter malo naivna, sva si mislila, da potrebujeva samo malo pomoči in nama bo že uspelo. Naredili so osnovne preglede pri obeh in pri meni ugotovili, da imam PCO. Odločili so se, da gremo v postopek IUI. Polna upanja sva šla v 1. IUI z mnenjem, da je to tisto, kar potrebujeva. Po 3. neuspešnem IUI so se odločili, da bodo pri meni naredili laparaskopijo in histeroskopijo ter druge preiskave, pri katerih so ugotovili, da imam neravno sluznico, enorogo maternico ter da so mi pri operaciji dimeljske kile, jajčnik »povlekli« in zašili na dimeljsko steno, kar je naredilo jajčnik neuporaben za naravno zanositev 😔.
Po vseh preiskavah, ki so kar trajale, so naju uvrstili na seznam za IVF. Ko sva prišla na vrsto za 1. IVF, sva bila vesela, jaz sem mislila, da je to zdaj konec najine poti in da bom zanosila in najine agonije bo konec, še datum poroke sva izbrala glede na termin postopka. Imela sem veliko celic in tudi veliko se jih je oplodilo. Po vsaditvi zarodka sem že videla, kako se naša družinica sprehaja v parku 👨👩👧👦 trdno prepričana, da tokrat nama je uspelo.
Sledila je doza realnosti 😲😔, ko sem že pred krvnim testom dobila menstruacijo. Seveda sem šla na krvni test, čeprav se mi je srce trgalo, ko sem videla vesele ženske ali pare z listom v roki in sem vedela, da jim je uspelo. Ne, nisem jim bila nevoščljiva, sem si pa tako močno želela to tudi za naju. Po objokanih dnevih in dnevih samopomilovanja, sem se z moževo pomočjo pobrala in iskala različne poti za pomoč z alternativnimi metodami. Seveda sva bila tudi midva za to in sva najprej šla na pranoterapijo na drug konec Slovenije – prava polomija. Počutila sem se ponižano in njegov cilj je bil prodati čim več aloe vera produktov z obljubo, da to bo sigurno pomagalo. Seveda, kupila sva vse, kar so nama svetovali in pridno jemala vse preparate: različne kapsule,.. niti se več ne spomnim, kaj vse. Pri nekaterih dodatkih mi je šlo na bruhanje, a kljub temu sem pridno jemala vse, vendar uspeha ni bilo. Še vedno sem imela težave s ciklusi in tudi vsaditve eskimčkov niso obrodile sadov 😔.
Šla sva v 2. IVF postopek, zopet sem imela veliko celic. Na dan vsaditve pri razgovoru z doktorico mi ona pove, da se je obdržalo 8 zarodkov, a da so slabi. Pri čakanju na vsaditev sem jokala, da tako ali tako brez veze, ker tak ne bo nič, če je že doktorica rekla da so slabi in tako je tudi bilo.
Ponovno sem šla k alternativcu, sedaj k starejšemu gospodu, ki je v naši okolici kar znan. Po nekaj dnevih, ko sem hodila k njemu na terapijo, sem dobila menstruacijo. Super, bila sem navdušena. Naslednji mesec se ponovno vrnem in polna zaupanja hodim, ko mi med pogovorom reče, da si naj poiščem moškega, ki je podoben mojemu možu in bo sigurno uspeh. Bila sem tako šokirana 😲, da sem tisti dan bila pri njemu zadnjič.
Iskala sem naslednji čudež in našla na internetu alternativca v južnem delu Slovenije, veliko jih je na forumu za neplodnost govorilo o njem in seveda sva šla, tja sva se vozila 2 uri. Gospod je poleg terapije po telefonu klepetal s prijatelji, se glasno krohotal ter zabaval. Počutila sem se kot »by the way« pacient in še lepo je kasiral 😔.
Šla sva v 3. postopek IVF, seveda ista zgodba kot prej. Sedaj sva bila (predvsem jaz) že v fazi, da tako ali tako ne bova imela otroka, ni nama usojeno, kar pa je bilo še huje, da sem se jaz imela za nesposobno. Po neuspelih postopkih sem vedno, ko sem videla nosečnico, menila, da se mati narava posmehuje iz mene😔.
Moje prijateljice in sodelavke so ena za drugo oznanjale, da pričakujejo naraščaj ❤️. Bila sem vesela zanje 💖, a po vsaki oznanitvi sem doma jokala kot dež in se spraševala, zakaj nama ne uspe. Krivila sem se, da imam PCO, da imam nekaj kg preveč in jih ne izgubim, da ne morem obdržati zarodkov, .…
Ko so se stvari malo umirile, sva šla z možem v tujino k zdravniku za neplodnost, želela sva drugo perspektivo. Starejši doktor, sicer korifeja na tem področju, je kot oseba nama deloval zelo neorganiziran, kaotičen, smešen. Naredil je preiskave, vzel kri, dejal je da bi bilo dobro, če shujšam ter naredil UZ. Ta UZ ne bom nikoli pozabila, saj je prosil mojega moža, da malo prime sondo, z možem sva se spogledala, saj sva mislila, da sva narobe razumela, pa nisva. Mož je prijel za sondo in skušal zadrževati smeh, prav tako kot jaz. Po vseh pregledih nama je dal termin čez mesec. Čez mesec dni sva šla nazaj, povedal nama je rezultate preiskav ter prognozo za IVF in ni bilo nič drugače kot v Mariboru. Odločila sva se, da zaenkrat ne bova poskusila, saj je sam postopek bil samoplačljiv in ni bil poceni, prav tako sva bila mnenja, da se še vedno lahko vrneva, če bi tukaj porabila vse postopke.
Ponovno sem poiskala alternativno medicino, tokrat žensko, že takrat je ura terapija pri njej stala 50 evrov. To je bilo leta 2012. Vendar del te terapije ni bilo samo to kar je ona izvajala tam, dobila sem napotke za domov. Kupovati sem si morala razno razne pripomočke za uspeh: od jantarjeve verižice in zapestnice določene dimenzije, poseben krožnik, nisem smela nositi črne in sive barve, pri mizi sem morala sedeti na določenem mestu, pojesti sem morala »tone« arašidov, tako da jih čez čas nisem mogla videti, saj mi je samo na pogled obračalo želodec, izvajati sem morala razne rituale. Vsako terapijo sem s strahom šla k njej, kaj mi bo še naložila, a kljub temu sem hodila k njej v upanju za uspeh.
Med vsem tem, sva se odločila, da bova poskusila s posvojitvijo ❤️. Želela sva si otroka in ni nama bilo bistvo, da je biološko najin. Odšla sva na CSD in pričeli smo s postopkom. Razgovori, ki jih je kar nekaj, narediti moraš psihološke teste ter pregled bivalnega prostora, finančno stanje,…dejansko se moraš popolnoma razgaliti. Seveda prioriteta je dobrobit otroka in prav je tako, kljub temu sva se počutila nelagodno. Prišla sva na njihovo čakalno listo in to je tudi bilo vse.